Mama igra najpomembnejšo vlogo v življenju dojenčka. Če pogledamo z vidika številnih psiholoških teorij razvoja osebnosti, lahko celo trdimo, da je mama najpomembnejša oseba v življenju prav vsakega posameznika. Večina sodobnih žensk se z dokazi znanstvenikov intuitivno strinja, zato se vse bolj svoje odgovornosti zavedajo že v nosečnosti. Za ženske pa vloga mame postane resnična s trenutkom, ko v naročju prvič držijo svojo štručko. Velik in najpomembnejši del dela se začne z dojenčkovim prihodom na svet, saj njegove najzgodnejše izkušnje predstavljajo temelje, na katerih bo dojenček gradil svoj občutek varnosti, sprejetosti in samozavesti – za vse življenje.

Besedilo: mag. Mia Bone, univ. dipl. psih.
Članek je bil objavljen v Reviji Mama. 

Ženska se od moškega očitno razlikuje; ne glede na številna prizadevanja po enakosti med spoloma pa bo eno področje še naprej ostalo domena ženskega spola. Mati narava je žensko telo izoblikovala tako, da je sposobno zanositi, roditi in preko dojenja poskrbeti za to, da njen potomec preživi. Biologija je žensko z vlogo mame soočila z veliko odgovornostjo.

Vloga mame se začne z nosečnostjo

Številne študije dokazujejo povezave med čustvenim in mentalnim stanjem nosečnice ter osebnostnimi značilnostmi dojenčka. Bolj, ko je nosečnica nemirna in v stresu ter raztreščena na tisoč različnih koncev (služba, pa šola za starše ter raziskovanje vozičkov in pleničk), bolj se v njenem telesu sprošča stresni hormon kortizol, ki negativno vpliva na razvoj ploda. To pomeni, da ima dojenček po rojstvu pogostejše težave s spanjem in privajanjem na ritem dojenja. Mame z živahnimi dojenčki pogosto tarnajo, da so izčrpane, hkrati pa pozabijo, da so svojega dojenčka že v času nosečnosti naučile na hiter, dinamičen, neurejen in stresen življenjski slog. Zato je pomembno, da nosečnica čim prej sprejme, da je mama. Njena čustvena stabilnost in notranja mirnost plodu omogočata, da se privaja na zdrav življenjski slog, pri katerem je zanj vedno dovolj časa. Dojenček potrebuje pravzaprav samo to: občutek, da je zanj vedno dovolj časa, da mu ni treba hiteti pri dojenju ali ko mu mama menja pleničko. Ko dojenčka ne »priganjamo« in sprejmemo njegov ritem, mu sporočamo, da ga imamo radi in da ga sprejemamo takšnega, kakršen je.

Da se otrokov čustven in mentalni razvoj (s tem pa vpliv maminega čustvenega stanja) začne še preden ženska v naročju drži svojega potomca, potrjujejo podatki angleške longitudinalne študije iz leta 2000. Rezultati te študije so pokazali, da ženske, ki nosečnost načrtujejo, ustvarjajo primernejše okolje za zdrav razvoj otroka kot ženske, ki si otroka želijo, a ga pravzaprav ne načrtujejo (tj. zanosijo po principu: kadarkoli se bo zgodilo, bo v redu – zdaj delava na tem). To ponovno potrjuje zelo pomembno dejstvo, da mama s svojim notranjim stanjem (in seveda upajmo, da je čim bolj pozitivna, zadovoljna in čustveno stabilna) pomembno določa kasnejši čustveni in mentalni razvoj svojega potomca.

Vloga mame v najzgodnejšem obdobju

Že po nekaj tednih je dojenček tesno navezan na najpomembnejšo osebo v svojem življenju – na svojo mamo. Mama je namreč tista, ki zadovolji vse njegove potrebe. Mama poskrbi, da dojenčka ne zebe in da mu ni pretoplo, da je previt in da mu ni neudobno, itd. Zato za dojenčka, to je res najbolj izrazito opazno, v prvih 6. mesecih obstaja izključno samo njegova mama. Oče zanj – vsaj z vidika aktivnega vključevanja pri zadovoljevanju dojenčkovih potreb – nima vidnejše vloge.

Po 6. mesecu je dojenček že sposoben razlikovati med sabo in ostalim okoljem. Po 10. mesecu, ko postane bolj gibljiv, pa tudi fizično začne z raziskovanjem sveta okoli sebe. Ko dojenček raziskuje, se sreča z marsikatero zastrašujočo izkušnjo. Kadar opazi, da se je nekje znašel sam (brez mame, ki je morda za vogalom, zaradi česar jo dojenček ne vidi), se sooča s strahom. Da bi se temu izognil, se drži mame za krilo, ko se podaja na svoja raziskovanja. Telesni kontakt dojenčka napolni z energijo in pogumom za nove podvige. Do približno 24. meseca dojenček sicer ločuje sebe in okolje, vendar sebe vedno dojema skupaj s svojo mamo. Ko mamo vidi, le-ta obstaja in mu bo lahko pomagala pri zadovoljevanju njegovih potreb. Ko mame ne vidi, zanj ne obstaja in zato ga je strah. Mame, ki so otroku v tem obdobju še naprej tako fizično kot čustveno na voljo, mu seveda to fazo strahu in nelagodja olajšajo. Zdrava podpora v tej fazi pomembno določa, koliko si bo otrok kasneje (v šoli in življenju) drznil poizkušati. Seveda pa prepogosta svarila in pretirano zaščitniško vedenje zavrejo otrokovo željo po raziskovanju in samostojnosti.

V 3. letu življenja otrok doseže psihološko rojstvo, saj se prebije iz diade mama-otrok, sebe razume kot samostojno osebo in zna – vsaj delno z nadzorom starša – poskrbeti za zadovoljevanje svojih osnovnih potreb (lulanje, kakanje, hranjenje...).

Začetek in nadaljevanje vloge mame

Ker je na začetku mama tista, ki poskrbi za vse njegove potrebe, se dojenčku zdi, da brez mame ne more obstajati, saj je povsem nemočen in ne zna poskrbeti zase. Zato mamo povezuje z varnostjo in ugodjem. Tudi pozneje je mama tista, ki tolaži in razume in je praviloma bolj popustljiva. Mame predstavljajo bolj umirjen pol v otrokovem življenju, bolj intimen in čustven svet, v katerem se otrok uči empatije in čustvene inteligentnosti.

Mama je v prvem letu otrokovega življenja na veliki preizkušnji, saj ji dojenček ne zna povedati za svoje potrebe in o tem, kako se počuti ali česa si v določenem trenutku želi (morda samo objema ali pa ga moti preglasna glasba iz sosednjega stanovanja). Dojenček preko joka, pogleda in drugih znakov sporoča o svojih potrebah, te znake pa mora mama čim hitreje prepoznati. Na osnovi tega, kolikokrat pravilno prepozna dojenčkovo potrebo, se gradi otrokova samozavest in občutek jaz-a. To pomeni, da pogosteje, ko mama prepozna njegove potrebe, bolj pozitivno to vpliva nanj. Dojenček tako, ker nekdo razume in ve, kaj se z njim dogaja, krepi svoje občutke sprejetosti, varnosti in ljubezni.

Biti mama je odgovorna naloga in s seboj prinese tako vzpone kot padce. Med vzpone lahko vključimo brezpogojno ljubezen, ki jo vsaka mama čuti do svojega otroka. Med padce oziroma tiste bolj utrujajoče plati materinstva pa lahko prikimamo dejstvu, da biti mama ni (vedno) lahko. Materinstvo ni pravljica, kjer vse lepo teče, materinstvo od ženske zahteva veliko potrpežljivosti in ustvarjalnosti. Biti mama ni vedno lahko.

Pomagajte si s čuječnostjo

Ne verjamete? Recimo, da križarite po oddelku z zelenjavo v samopostrežni, vaša desetmesečna punčka pa na ves glas zajoka. Vi veste, da se je pravkar naspala, ker ste na parkirišču pred trgovino eno uro čakali, da se je zbudila. Pravkar ste jo previli, nahranili pa pred spanjem, tako da veste, da ni mokra, niti lačna. Ko jo dvignete v naročje, neha jokati. Izvija se vam iz rok, rada bi kobacala po tleh. Noče se voziti v vozičku in zdaj hoče svoj upor naznaniti tako, da njeno užaljeno tuljenje odmeva po vsej trgovini. Vi pa bi res radi nakupili vse potrebno in se odpeljali domov, da bi naredili večerjo. Loteva se vas jeza, pa tudi nerodno vam je. Niti malo vam ni všeč, da hči joka. To spada naravnost v predalček »To ni dobro in želim, da se neha«.

Na tej točki imate na izbiro, da se zadeve lotite na enega od naslednjih dveh načinov. Lahko se odločite, da se ji boste uprli in rekli: »Sovražim to, hočem, da se neha, in to bom tudi naredila, tako da bom lahko nakupovala naprej.« Lahko poskusite celo vrsto trikov, in če ne bodo uspeli, boste vse bolj nejevoljni, osramočeni in živčni. Morda boste odhrumeli ven, se odpeljali domov in bili razdražljivi še ves večer.

Lahko pa si rečete: »Mala joka. Očitno bi se rada plazila, ampak na teh umazanih tleh to ne bo šlo. Poleg tega pa bi resnično rada nakupila vse potrebno.«

Mogoče se boste za trenutek ustavili in malo zadihali, pri tem pa zaznali, da je vaše dihanje malo hitrejše in telo napeto. V situaciji, kakršna je, in brez kakršnih koli opredelitev, ali je dobra ali slaba, lahko ugotovite, da imate veliko možnosti. Lahko bi se na primer kje ustavili, jo pustili, da se plazi, in pripravili večerjo malo kasneje. Lahko bi se domislili, kako naj jo nosite. Lahko bi se vdali, se odpeljali domov in potisnili v pečico dobro staro zamrznjeno pico. Od sosede bi si lahko sposodili malo solate. Lahko bi pustili otroka, da vrešči, in hitro končali nakup. Čeprav ste še razdraženi, bi lahko opazovali lastno razdraženost in to, kako jo občutite. Šele potem bi se vrnili k odločanju. V tem primeru je bolj kot sama situacija vaše vrednotenje situacije tisto, ki določa, kako se odzovete in odgovorite nanjo. Ko ste jo ocenili kot slabo, napačno ali nekaj, kar se ne bi smelo dogajati, ter se močno poistovetili s to oceno kot z »resnico«, vas zasuje plaz težavnih čustev in telesnih občutkov. Nato se odzovete. Ko pa sprejmete situacijo tako, kakršna je, izberete najboljši odziv, ki vam je v tem položaju na voljo, brez celega kupa dodatne prtljage. Ko ste se tako soočili s situacijo, ste ohranili svoj notranji mir, na hčerko pa mimogrede prenesli znanje, da imate vse pod nadzorom.

Čuječe materinstvo pomeni, da vse, kar se vam bo dogajalo kot mami, pričakate z odprtimi očmi in odprtim srcem. Naj bodo ta doživetja notranja, kot so misli, čustva in telesni občutki, ali pa zunanja, kot so odnosi, dogodki v službi ali kakem drugem okolju – čuječe materinstvo je način, da ste preprosto prisotni pri tem, kar se dogaja. To je sicer preprosto, vendar za večino ljudi ni lahko. Kadar se zaskrbljujočemu dogajanju približate čuječe, ga lahko celo do neke mere sprejmete. S sprejemajočo držo pa se pogosto spremeni vaše celotno stanje. Celo če ostanete razburjeni in prizadeti, lahko tudi to stanje sprejmete s čuječnostjo in z manj obsojajočimi mislimi ter zgodbami, ki vam zbujajo tesnobo in krepijo neprijetne občutke. Če ste v tej situaciji in v svojih občutkih pripravljeni videti samo dejstva, namesto da bi se jim upirali ali jih poskušali spremeniti, si lahko prihranite veliko nepotrebnega trpljenja in ste bolj enostavna dobra mama.