Vzgoja

OTROCI IN BONTON

Objavljeno 07. Junij 2015

Znano je, da otroci kopirajo obnašanje in vedenje od svojih t.i. vzornikov, to pa so v največji meri starši, sorojenci in prijatelji, vrstniki. Nevede jih učimo kako se obnašati v družbi, kako se je za mizo, kaj morajo reči, ko prejmejo nekaj v dar. Zaradi množice vseh teh vzorcev imajo otroci lahko občutek, da sta bonton in lepo obnašanje le skupek pravil in prepovedi. Ravno zaradi tega, ker so jim le-ta manj po godu, jim moramo razložiti (in pokazati), da je lepo vedenje nagrajeno, pohvaljeno in v družbi zaželeno.

POZABLJENE BESEDE PROSIM, HVALA in OPROSTI(TE)

Pri delu z otroki velikokrat opazim, da je malo otrok takšnih, ki znajo (sami od sebe) reči hvala. Še manj pa je otrok, ki poznajo besedo prosim. Enostavno rečejo Daj mi ... ali pa Hočem to ... Pa naj bo to list papirja, na katerega bi radi risali, ali pa primer ko česa ne dosežejo oziroma nečesa ne morejo storiti sami. Videti je, kot da te besede zanje nimajo velike vrednosti. Pri opravičevanju pa se zatakne pri iskrenosti. Beseda oprosti je postala brez pomene in za otroke največkrat pomeni »izhod iz težav«. Enostavno rečejo oprosti in zadeva je zaključena. Pa ni tako! Starši in vzgojitelji imajo veliko vlogo pri tem, da spodbujajo otroka k empatiji in izražanju iskrenega opravičila. Pomnite, da morate tudi odrasli premisliti, kadar nekaj storite narobe in ko to dojamete, se lahko vživite v čustva druge osebe. Takrat je lahko vaše opravičilo iskreno. Prav tako potrebujejo čas za razmislek o svojem dejanju ali besedah tudi otroci. Naj jim ne bo beseda oprosti brez pomena.

SPOŠTOVANJE (DO VRSTNIKOV IN ODRASLIH)

Vsak si želi, da bi se drugi lepo obnašali do njega in z njim lepo govorili. Tako kot odrasli, pa se tudi otroci velikokrat spozabijo in se do drugih vedejo nesramno, zaničljivo in v ta sklop spada tudi nasilje (fizično in psihično). Otrok, ki z nečem ni zadovoljen, bo to hitro pokazal z dejanji (uščipne, pocuka ali udari sovrstnika – nemalokrat tudi sorojence in starše). Tudi z besedami, ki jih največkrat kopirajo od starejših, lahko prizadanejo. Ravno zato moramo otrokom že od začetka pokazati, da takšno vedenje ni sprejemljivo in da tudi njim ne bi bilo všeč, če bi bilo to storjeno njim. Odnosi, ki jih imajo za zgled, bodo zrcaljeni, zato se morate zavedati, da jim pokažete pravi način. Z otroki se pogovorite ob neprimernem vedenju in jih opomnite na to, da tudi sami ne bi želeli tega doživeti na svoji koži.

POZDRAVLJANJE

Majhni otroci se ne počutijo dobro v neznanem okolju in takrat tudi ne pozdravljajo na glas. Očesni stik še odrasli kdaj težko vzpostavimo, zato moramo otrokom dati čas, da se navadijo in sprostijo v takšnem okolju. Način, ki je najlažji in najhitrejši za učenje je ta, da smo jim vzor. Ob vsakem srečanju, kjer imamo možnost pozdravljanja, osebo pozdravimo s prijetnim pozdravom, lahko tudi s stiskom roke in očesnim stikom. Prav tako lahko otrokom povemo, da na tak način osebi polepšaš dan. Na primer, četudi ne poznamo prodajalke v trgovini, je vljudno, da rečemo dober dan in nasvidenje. Prav tako lahko na tak način pozdravijo, ko stopijo v igralnico ali pa ko pridete nekam na obisk. Pomembni drugi v njegovem življenju smo tisti, ki lahko spodbujamo vljudno vedenje. In naj ne bo vaš način obnašanja kot v pesmi Nece Falk: »Vsi ljudje hitijo, pa nekje živijo, z obrazi obrnjenimi v tla, nihče nikogar ne pozna.« (Neca Falk)

Saj veste, nasmeh nič ne stane. Otrokom pa ne pozabite razložiti, da v komunikaciji med odraslimi veljajo drugačna merila, kot če z odraslim komunicira otrok. Prav je, da otrok odrasle pozdravi z dober dan, vrstnike pa z živijo.

DOMA IN V JAVNOSTI

Otroci se lahko učijo bontona tudi doma. Kadar otrok izrazi željo z besedami kot so »hočem«, na primeren način preoblikujmo njegovo izjavo, ga popravimo. Če otrok ne ve, kako naj ravna, ga naučite, dajte mu zgled primernega obnašanja.
Včasih otroci zunaj doma pozabijo na vse, kar smo jih naučili. Kadar naredi nekaj neprimernega (oz. ni vljuden), mu to povejmo na samem, ne pred množico tujcev. Spoštujte njegovo integriteto, kot pričakujemo, da bodo drugi našo. Spomnite ga, da takšno vedenje ni vljudno. Dajte mu vedeti, da ni nič narobe, če je zaradi zadrege pozabil, a tudi to, da ste takšno vedenje opazili in mu povejte, kakšno vedenje pričakujete.

BONTON ZA MIZO

Največ kar lahko naredite pri tem delu bontona je, da ob priložnostih, kadar skupaj obeduje celotna družine, postavite za otroke zgled, kako se vesti za mizo. Ob podajanju hrane in krožnikov je obvezna beseda hvala, kadar nekdo želi, da se mu nekaj poda, je tukaj prisoten prosim in pred začetkom obeda dober tek. Poskusite postaviti tudi pravilo, da ne govorimo s polnimi usti, cmokanja, ki pa je nadležna razvada tudi marsikateri odraslih, pa se skušajte ogniti.
Kljub temu, da so otroci majhna bitja, to še ne pomeni, da ne zmorejo določenih stvari. Zgoraj navedena pričakovanja so osnovna in hitro dosegljiva, zato ne podcenjujte vaših otrok in jim skušajte pomagati, da jih usvojijo.

Pokažimo otrokom, da je bonton več kot skupek pravil, s katerimi bi jim starši radi »težili«. Spoznati morajo, da je v današnjem svetu vedno zaželeno in spoštovano takšno obnašanje, da gre za oliko, manire, pravila spodobnega vedenja, ki veljajo v določenem okolju. Najlažje si jih bodo zapomnili in usvojili med odraščanjem, a tudi starši se lahko kaj na novo naučite.

Otroci bodo videli pozitivne odzive okolice na njihovo lepo vedenje, če pa jih bomo spodbujali in kazali odobravanje vedenja, kot je na primer cmokanje in riganje za mizo, bodo to vedenje ponotranjili in ga vzeli za normalno in sprejemljivo. Pomembno je, da so starši v zvezi s tem do svojih otrok zahtevni. Olika je osnova socialnih veščin, zato otroka ne prosimo, ampak zahtevajmo. Seveda pa se najprej poglejmo v ogledalo, da preverimo, kakšnem zgled smo jim.

Več o načinih učenja bontona in lepega obnašanja si lahko preberete še na spodnjih povezavah:
- Kako naučiti otroka lepega vedenja: http://www.parents.com/toddlers-preschoolers/development/manners/teaching-kids-to-mind-their-manners/
- Vzgajati vljudnega otroka: http://www.parenting-with-love.com/raising-a-polite-child/

Katja K.

O SPANJU IN USPAVANJU

Objavljeno 10. Maj 2015

O otroškem spanju se starši veliko pogovarjajo. Vsak ima svoj »sistem« kako uspavati malčka, mnenja se delijo tudi o potrebi po popoldanskem spanju in količini popoldanskega počitka. Različni pedagogi in drugi strokovnjaki na pedagoškem področju različno svetujejo.

Na nekatera vprašanja (kako otroka uspavati, kje naj spi, koliko spanja potrebuje ipd.) si lahko brez pomoči strokovnjakov odgovorite sami. Kdaj je otrok zaspan in kdaj resnično potrebuje spanec, lahko sami presodite, ko opazujete potrebe svojega otroka (si menca oči, je razdražljiv in »nenavadno« razposajen). »Le redki vedo, da imajo nekatere najbolj uveljavljene metode uspavanja nepopravljive posledice za otrokov duševni in telesni razvoj.« (Nebergoj).

Otroci se pogosto zbujajo, njihov spalni cikel v povprečju traja le okrog petdeset minut (pri odraslem traja devetdeset minut). Zaspijo in spijo na različne načine, odvisno od tega, kakšen dan imajo za sabo in s čim se ukvarjajo. Včasih je za njimi razburljiv dan in potrebujejo več časa, da se umirijo in pripravijo na spanec. Spoštujmo njihove individualne potrebe, tako kot sami hočemo, da otroci spoštujejo naše.
Čeprav bi si starši morda želeli, da bi otrok prespal vso noč, in še to v globokem snu, pa se moramo zavedati, da ima rahel spanec pri otrocih pomemben biološki in razvojni pomen. Otrokom omogoča, da se v presledkih zbujajo in starše opozarjajo na svoje potrebe, bodisi po toploti, materinemu mleku, bližini, novi plenici ali pa zato, ker imajo zamašen nos ali jih napenja ipd. Dejansko večji del noči preživijo v fazi rahlega spanca (t.i. fazi REM), ki ob intenzivnem sanjanju ugodno vpliva na razvoj otrokovih možganov (Marks et al. 1995).

Miti o spanju

Otrok mora zaspati sam

Otrokovi razvijajoči se možgani nujno potrebujejo bližino odraslega, da jim pomaga doseči stanje notranje umirjenosti. S telesno bližino, umirjenim pripovedovanjem, božanjem ali masažo dosežemo, da se v otroških možganih sproščata oksitocin in opioidi, ki pomagajo, da se otrok umiri in počasi zdrsne v spanec.

Otrok rabi 12 ur spanja

Potreba po spanju je vsekakor večja pri otrocih kot pri odraslih, vendar pa so otroci med seboj zelo različni. Nekateri potrebujejo več, drugi manj spanja.

Pustite otroka, da joče, dokler ne zaspi

Izjokavanje (angl. cry it out) je ena od najpogostejših metod, ki jo starši v dobri veri uporabljajo za uspavanje. Cilj je, da otroka »naučimo«, da zaspi takrat, ko se staršem zdi, da je čas za spanje. Otroci so izjemno občutljivi na ločitev od staršev še posebej zvečer in ponoči, takrat seveda sledi jok in klici po staršu.
Če starši te otrokove potrebe ne upoštevajo, se v njegovih možganih začne proizvajati stresni hormon kortizol. Takšna stresna obdobja dolgoročno povzročijo nepopravljivo škodo, saj otrokov sistem za uravnavanje stresa postane ob pretirani izpostavljenosti takšne vrste stresu preobčutljiv. To se v odraslosti kaže kot velika preobčutljivost na vsakdanje stresne trenutke, lahko pa se kaže v depresiji in različnih tesnobnih stanjih (strah pred samoto, ločitvena tesnoba, napad panike in različne odvisnosti v kasnejšem življenju) (Sunderland, 2007).

Metoda izjokavanja se lahko na prvi pogled zdi učinkovita, saj vsak otrok po nekaj urah omahne v globok spanec (iz obupa in popolne telesne izčrpanosti). Starši si to zmotno razlagajo za zmago in starševski uspeh, v resnici pa ni tako. Otrok sicer pozneje mogoče lahko zaspi brez joka, saj je ugotovil, da se očitno ne splača jokati in da je čustva bolje potlačiti in zanikati, kot pa izražati, toda raven stresnega hormona v času uspavanja ostaja visoka. Zavedati se moramo, da otrokovi zgornji možgani še niso razviti, kar pomeni, da se otrok, ko je razdražen, kratko malo ni zmožen sam umiriti. Otrokove klice na pomoč in prošnjo, da bi zaspali z njimi, si ne smemo razlagati kot izsiljevanje in poskus manipuliranja. Gre le za genetsko programiran odziv, ki ga poznamo pri vseh sesalcih; v otroških možganih se vključi proces odzivanja na strah in bolečino, ki je posledica kompleksnih hormonskih procesov v spodnjih možganih.
Čas pred spanjem (dnevni počitek ali večerni spanec) se v številnih družinah lahko spremeni v vsakodnevno borbo, ki jemlje energijo tako staršem kot otrokom. V različni literaturi najdemo veliko nasvetov o tem, kako uspavati otroka, koliko počitka potrebujejo itd. Potreba po spancu je zelo osebna in zavedati se moramo, da je vsak otrok drugačen in ima svoje potrebe. Pomagajmo mu, da bo počitek in spanec nekaj, kar bo prijetno in ne bo povzročalo frustracij, tako otroku kot vam.
S tem prispevkom ne želim predpisovati, kako je treba spati in uspavati, ker menim, da ni enega načina, ki bi bil edini pravi in pravilni ter bi ustrezal vsem otrokom enako. Pomembne starševske odločitve načeloma vedno pretehtamo na podlagi dejstev in občutka, ki nam pove kako ravnati, to je občutek starševstva.