O otroškem spanju se starši veliko pogovarjajo. Vsak ima svoj »sistem« kako uspavati malčka, mnenja se delijo tudi o potrebi po popoldanskem spanju in količini popoldanskega počitka. Različni pedagogi in drugi strokovnjaki na pedagoškem področju različno svetujejo.

Na nekatera vprašanja (kako otroka uspavati, kje naj spi, koliko spanja potrebuje ipd.) si lahko brez pomoči strokovnjakov odgovorite sami. Kdaj je otrok zaspan in kdaj resnično potrebuje spanec, lahko sami presodite, ko opazujete potrebe svojega otroka (si menca oči, je razdražljiv in »nenavadno« razposajen). »Le redki vedo, da imajo nekatere najbolj uveljavljene metode uspavanja nepopravljive posledice za otrokov duševni in telesni razvoj.« (Nebergoj).

Otroci se pogosto zbujajo, njihov spalni cikel v povprečju traja le okrog petdeset minut (pri odraslem traja devetdeset minut). Zaspijo in spijo na različne načine, odvisno od tega, kakšen dan imajo za sabo in s čim se ukvarjajo. Včasih je za njimi razburljiv dan in potrebujejo več časa, da se umirijo in pripravijo na spanec. Spoštujmo njihove individualne potrebe, tako kot sami hočemo, da otroci spoštujejo naše.
Čeprav bi si starši morda želeli, da bi otrok prespal vso noč, in še to v globokem snu, pa se moramo zavedati, da ima rahel spanec pri otrocih pomemben biološki in razvojni pomen. Otrokom omogoča, da se v presledkih zbujajo in starše opozarjajo na svoje potrebe, bodisi po toploti, materinemu mleku, bližini, novi plenici ali pa zato, ker imajo zamašen nos ali jih napenja ipd. Dejansko večji del noči preživijo v fazi rahlega spanca (t.i. fazi REM), ki ob intenzivnem sanjanju ugodno vpliva na razvoj otrokovih možganov (Marks et al. 1995).

Miti o spanju

Otrok mora zaspati sam

Otrokovi razvijajoči se možgani nujno potrebujejo bližino odraslega, da jim pomaga doseči stanje notranje umirjenosti. S telesno bližino, umirjenim pripovedovanjem, božanjem ali masažo dosežemo, da se v otroških možganih sproščata oksitocin in opioidi, ki pomagajo, da se otrok umiri in počasi zdrsne v spanec.

Otrok rabi 12 ur spanja

Potreba po spanju je vsekakor večja pri otrocih kot pri odraslih, vendar pa so otroci med seboj zelo različni. Nekateri potrebujejo več, drugi manj spanja.

Pustite otroka, da joče, dokler ne zaspi

Izjokavanje (angl. cry it out) je ena od najpogostejših metod, ki jo starši v dobri veri uporabljajo za uspavanje. Cilj je, da otroka »naučimo«, da zaspi takrat, ko se staršem zdi, da je čas za spanje. Otroci so izjemno občutljivi na ločitev od staršev še posebej zvečer in ponoči, takrat seveda sledi jok in klici po staršu.
Če starši te otrokove potrebe ne upoštevajo, se v njegovih možganih začne proizvajati stresni hormon kortizol. Takšna stresna obdobja dolgoročno povzročijo nepopravljivo škodo, saj otrokov sistem za uravnavanje stresa postane ob pretirani izpostavljenosti takšne vrste stresu preobčutljiv. To se v odraslosti kaže kot velika preobčutljivost na vsakdanje stresne trenutke, lahko pa se kaže v depresiji in različnih tesnobnih stanjih (strah pred samoto, ločitvena tesnoba, napad panike in različne odvisnosti v kasnejšem življenju) (Sunderland, 2007).

Metoda izjokavanja se lahko na prvi pogled zdi učinkovita, saj vsak otrok po nekaj urah omahne v globok spanec (iz obupa in popolne telesne izčrpanosti). Starši si to zmotno razlagajo za zmago in starševski uspeh, v resnici pa ni tako. Otrok sicer pozneje mogoče lahko zaspi brez joka, saj je ugotovil, da se očitno ne splača jokati in da je čustva bolje potlačiti in zanikati, kot pa izražati, toda raven stresnega hormona v času uspavanja ostaja visoka. Zavedati se moramo, da otrokovi zgornji možgani še niso razviti, kar pomeni, da se otrok, ko je razdražen, kratko malo ni zmožen sam umiriti. Otrokove klice na pomoč in prošnjo, da bi zaspali z njimi, si ne smemo razlagati kot izsiljevanje in poskus manipuliranja. Gre le za genetsko programiran odziv, ki ga poznamo pri vseh sesalcih; v otroških možganih se vključi proces odzivanja na strah in bolečino, ki je posledica kompleksnih hormonskih procesov v spodnjih možganih.
Čas pred spanjem (dnevni počitek ali večerni spanec) se v številnih družinah lahko spremeni v vsakodnevno borbo, ki jemlje energijo tako staršem kot otrokom. V različni literaturi najdemo veliko nasvetov o tem, kako uspavati otroka, koliko počitka potrebujejo itd. Potreba po spancu je zelo osebna in zavedati se moramo, da je vsak otrok drugačen in ima svoje potrebe. Pomagajmo mu, da bo počitek in spanec nekaj, kar bo prijetno in ne bo povzročalo frustracij, tako otroku kot vam.
S tem prispevkom ne želim predpisovati, kako je treba spati in uspavati, ker menim, da ni enega načina, ki bi bil edini pravi in pravilni ter bi ustrezal vsem otrokom enako. Pomembne starševske odločitve načeloma vedno pretehtamo na podlagi dejstev in občutka, ki nam pove kako ravnati, to je občutek starševstva.

Katja K.

Literatura, v kateri lahko poiščete dodatne informacije:

1. Jackson, D. (1999) Three in a bed: The benefits of sleeping with your baby, Bloomsbury, London.
2. Jull, J. (2008, v pripravi) Vaš kompetenten otrok, Didakta, Kranj.
3. Kibel, M. (2000) Should the infant sleep in mother's bed? Paper presented in the Sixth SIDS International Meeting, Auckland, New Zeland.
4. Liedloff, J. (1989) The Continuum Concept: In search of hapiness lost, Penguin Books, London.
5. Marks, G.; Shaffery, J.; Oksenberg, A.; Speciale, S.; Roffwarg, H. (1995) A functional role of REM sleep in brain maturation, Behavoural Brain Research, vol. 69, št. 1-2.
6. McKenna, J. in McDade, T. (2005) Why babies should never sleep alone: A review of the co-sleeping controversy in relation to SIDS, bedsharing and breastfeeding, Pediatric Respiratory Reviews, 6, str. 134-152.
7. Pantley, E. (2005) The no cry sleep solution, Mcgraw-hill, New York.
8. Sears, W. in Sears, M. (2003) The Baby book, Little, Brown and Company, New York.
9. Sunderland, M. (2007) What every parent needs to know?, DK, London. (Članek je bil objavljen v marčevski številki revije Ringarajine Iskrice)