Philippa Perry
KNJIGA, ZA KATERO SI ŽELITE, DA BI JO PREBRALI VAŠI STARŠI (in za katero bodo vaši otroci veseli, da ste jo)

Cenimo in varujmo odnos z otroki. Otroci potrebujejo varen, ljubeč, pristen, sprejemajoč odnos z nami. Ko se pojavijo težave - oglejmo si naš odnos in kaj se dogaja med nama. Tam bomo našli odgovor.

1. KAJ SMO PODEDOVALI KOT STARŠI

• Preteklost se vrne in nas udari po glavi.
• Pomen odnosov in čustvenih reakcij: otroka spoštujmo kot edinstvenega in cenjenega posameznika.
• Ljudje svoje čustvene reakcije pri vzgoji v sedanjosti pripisujemo nečemu, kar se je v resnici zgodilo že v našem otroštvu - kadar se nam zazdi, da bi slabo odreagirali na situacijo, se moramo ustaviti in si vzeti čas, da premislimo, kaj se pravzaprav dogaja.
• Izsledimo vzorce, ki jih prenašamo iz našega otroštva! Prekinitev odnosa in poprava naših odzivov: pomembno, da se otroku, kadar ravnamo narobe, opravičimo (ko je dovolj star, da naše opravičilo razume) - za otroke je pomembno, da smo pristni in resnični in ne da imamo vedno prav.
• Pomembno je, da se ob otroku dobro počutimo in on ob nas, da mu dajemo občutek varnosti in zaželenosti.
• Otroci delajo to, kar delamo mi - prevzemajo naše navade, besede, kretnje. Opustimo oznake “dober” in “slab” starš ter tudi otroke prenehajmo deliti na “pridne” in “poredne ali druge nalepke, saj se otroci rastejo in razvijajo, takšne nalepke pa jih le ovirajo.
• Otrokov trud moramo pohvaliti, opišimo, kaj vidimo in občutimo (primer pohvale: “Všeč mi je risba tvoje hiše. Videti je kot da se smehlja. Spravlja me v dobro voljo” namesto, da rečemo: “Lepa slikica. ALI Dobro si opravil.”

2. OTROKOVO OKOLJE

• Ni pomembna družinska struktura, temveč, kako se razumemo - interakcija znotraj družine iz s krogom ljudi okoli nas.
• Tudi, če z otrokovim drugim staršem ne živimo skupaj . pomembno, da o njem spoštljivo govorimo - različne situacije, različni načini reševanja težav in stisk; ključnega pomena je, da smo z otrokom, da smo odprti in da sprejemamo, kar nam kažejo in čutijo. Otrokove bolečine morda ne odpravimo, a če jo priznamo, namesto odrivamo, lahko otroku delamo družbo, ko se prebija skoznjo = uglašeno delovanje.
• Kadar so starši skupaj, se je treba na prehod iz partnerstva na družino, privaditi - razmislimo, kako smo lahko fleksibilni in kako bomo sprejeli to novo obliko življenja.

MINI ŠOLA O PREPIRIH

• Seveda pride tudi do prepirov - pomembno, da se tudi v konfliktu spoštujemo, cenimo, si prisluhnemo in priznamo, da se mnenja razlikujejo.
• Vsak prepir ima kontekst - ugotoviti je treba, kakšne občutke imata oba partnerja glede konteksta (priznamo svoje občutke in občutke druge osebe)
• V prepirih uporabljajmo “jaz sporočila”: jaz se počutim tako in tako, kadar se ne zgodi to in to...namesto, da rečemo: ti si kriv, da to in to ni narejeno.
• Ne odzivajmo se nepremišljeno in sprejmimo svojo ranljivost - tako bomo lahko gradili tesne medosebne odnose.
• Ne domnevajmo, kakšne namene ima druga oseba.
• V otrokovem okolju spodbujajmo in razvijajmo naklonjenost.
• Stremimo k razumevanju drugih in kako se druga oseba počuti, sočustvujmo z drugimi in upajmo, da bomo sočutja deležni tudi sami - naj bo to najpomembnejša stvar v družini. Naj bo družina dobro okolje, v katerem se bo razvijal otrok.

3. OBČUTKI

• Temeljni pogoj kateregakoli človeškega bitja -da so naša čustva opažena in da jih razumejo pomembni ljudje v našem življenju.
• Naučiti se moramo prenesti in obvladati občutke. Če jih zanemarjamo ali zanikamo, to lahko škodi otrokovem duševnem zdravju.
• Na občutke se lahko odzovemo s potlačevanjem - zanemarimo pomembnost, mogoče v prihodnje otrok sploh ne bo delili z nami svojih občutkov, ker ne bo slišan. X
• Lahko se nanje pretirano odzovemo - postanemo recimo enako histerični kot otrok, pa bo morda mislil, da nas prehudo obremenjuje ali da se preveč zlivamo z njegovimi občutki. X
• Občutke moramo prenesti, obvladati in predelati. Bodimo varna shramba za otrokove občutke, pomagajmo mu jih prenesti in predelati. O
• Zakaj so čustva pomembna? Ker so del vsega kar počnemo in del vsake odločitve, ki jo sprejmemo.
• Npr. : če je otrok žalosten in njegova čustva vzamemo resno ter ga potolažimo, ko to potrebuje - bo tolažbo sčasoma ponotranjil in se bo nazadnje sposoben potolažiti sam.
• Včasih je otrokove občutke težko sprejeti - lažje bo, ko bomo najprej domače počutili ob svojih čustvih, ne glede na to, kako močna so.
• Pomembno je znati opredeliti občutke in ne sebe: “Počutim se jeznega.”
• Pomislimo tudi na pomen dejanj in ne le besed ter nudimo sočustvovanje ne spoprijemanje. Zavedajmo se, da kadar se slabo počutimo, ne potrebujemo takoj ukrepanja in reševanja - potrebujemo pa, da nas nekdo razume in z nami sočustvuje.
• Pustimo odprt prostor za pogovor in ne klasificirajmo otrokovih občutkov kot “trapastih”.
• Otrokovo izražanje čustev vzemimo kot možnost poglobitve medsebojne vezi.
• Ne odvračajmo otrokove pozornosti z njegovih občutkov in doživljanja - otroku tako onemogočamo, da se bo zmogel osredotočiti na težavne stvari. Dojenček si ne more pomagati in preprosto “je” občutek.

4. POGOJI ZA DUŠEVNO ZDRAVJE

•  Eden najpomembnejših kazalnikov duševnega zdravja je močna vez med staršem in otrokom.
• Daj-dam ali dvosmerna komunikacija: dojenček komunicira z zvoki, pogledi, kretnjami, mi mu to pozornost vračajmo (primer skupnega dihanja-dojenčki lahko dihanje usklajujejo z nami).
• V komunikaciji se izmenjujmo: najprej eden nato drugi ter pazimo, kako se odzivamo, ko otrok kliče k pozornosti in povezovanju (kolikokrat mu rečemo, da naj počaka ali pa smo z njim v igri 5 minut, potem pa pozornost odtava k telefonu).
• Pomembno je opazovanje in otroku moramo dovoliti, da na nas vpliva - morda dojenčki še ne morejo uporabljati besed, lahko pa jih razumemo z opazovanjem.
• Pozitivna pozornost, ki jo dajemo otroku, ne bo nikoli šla v nič.
• Otroci, ki dobijo dovolj pozornosti, se bodo počutili varne - ne bo imel občutka, da mora nastopati, se metati na trepalnice ali kako drugače iskati povezavo s starši. pri tem ne gre za to, da otroka neprestano hvalimo - gre za običajno daj-dam izmenjavo.
• Obdobje oklepanja - včasih težko prenašamo, vso to ljubezen in hrepenenje, a to kaže, da je otrok na nas močno navezan. Nič tudi ni narobe, če je otrok bolj občutljiv in nas potrebuje v svoji bližini - bolj kot bomo zanj tu, v času otroštva, lažje bo otrok predeloval stiske in težave, ko bo starejši.
• Bolj kot je otrok sproščen (ker dobi dovolj uglašene pozornosti), bolj bo njegovo osnovno razpoloženje sproščeno.
• Spanec: trening spanja ne odstrani otrokove potrebe po nas - odstrani samo jok, s katerim nas otrok kliče.
• Otrok ne odrivamo stran, ko hočemo, da spijo (to povezujejo z osamljenostjo in zavrnitvijo). Tekmovanje, komu bo uspelo, da otrok ponoči čimprej spi sam - je to res potrebno?
• Spodbujanje spanja: na spanje navajamo znotraj meja otrokovega izhodišča udobja. To pomeni, da recimo otrok zaspi med dojenjem, se zbudi, se podoji in spet zaspi nazaj. To je njegovo “udobno izhodišče”. Naslednja točka je lahko, da dojenčka nehamo dojiti, ko je že dremav, a še ne spi in ga namesto tega crkljamo, da čuti naš utrip. Če dojenček to sprejme je to novo udobno izhodišče. Potem preidemo k večji ločitvi, da ga, ko postane dremav ob dojenju, položimo v posteljico in še božamo po glavi ... Meje pomikamo naprej glede na otrokovo udobje - če kadarkoli vidimo, da je otrok v stiski, se vrnemo v prejšnjo udobno izhodišče.
• Otrok za duševno zdravje potrebuje pomoč, a ne vedno reševanje. Omogočimo mu, da naredi sam, kar zmore narediti sam! Ne delajmo stvari namesto otroka in dopustimo, da bo otrok napredoval v svojem tempu.
• Pomen igre za duševno zdravje? Igra je za otroka in dojenčka delo in kot takšno ga moramo spoštovati.
• Igra je čas, ko otrok sam vodi svoje raziskovanje in nam v tej dejavnosti pripiše vlogo. Ne umikajmo se prehitro iz otrokove igre, saj otrok lahko začne dvomiti v trdnost našega medosebnega odnosa. Pojavi se frustracija, če se želi igrati z nami, mi pa imamo kopico opravkov. Sčasoma se bo otrok v igri zaigral in nas ne bo več potreboval na vsakem koraku.
• Pri starejših otrocih ne imejte občutka, da ga morate ves čas zabavati - v dolgčasu se razvija ustvarjalnost.

5. POSTAVLJANJE TEMELJEV

•  Že v času nosečnosti je pomembno razmisliti o odnosu, ki ga imamo s svojimi starši in kakšen odnos si želimo imeti s svojim otrokom. Na otroka ne glejmo kot na nekaj “kar je treba porihtati”, ampak kot na človeka, s katerim bomo imeli vseživljenjski odnos.
• Kakšen je naš starševski pristop - smo spodbujevalci (zagovarjajo, da dajo dojenčku vedno predvidljiv odziv) ali urejevalci (vzpostavljanje rutine). Ne glede na pristop: za otroka je najpomembnejše sprejemanje, toplina in prijaznost.
• Teorija navezanosti: varni slog (potrebe po bližini in negi so bile dosledno zadovoljne), ambivalentni slog (nedosledno zadovoljene potrebe - krčevit jok, da so dobili pozornost), izogibajoči se slog (starši, ki se ne odzivajo na otrokove klice po pozornosti), neorganizirani slog navezanosti (starši, ki ne vidijo otrokovih potreb ali pa otroke tudi zlorabljajo).
• Otrokov jok: prisilni zvok narave: osamljenost, žeja, jeza, neudobje, lakota - za te potrebe moramo poskrbeti! Dojenčkova čustva ponavadi niso mila: kadar so v stiski, zvenijo obupano, in sicer zato, ker v resnici so. Za dojenčka so potrebe in želje eno in isto. Ne ignorirajmo dojenčkovega joka. Če se težko odzovemo na otrokovo stisko ali se sami znajdemo v stiski, poiščimo pomoč nekoga, ki nam bo pomagal predelati naša čustva, da bomo lahko mi predelali dojenčkove.
• Nosečnice si lahko pripravijo tudi porodni načrt in po porodu o porodni izkušnji pripovedujejo, da se razbremenijo.
• Pomen podpore, ko prvič postanemo starši! Da smo lahko dobro za otroka, dojenčka, moramo najprej biti dobro sami s sabo. Takrat bomo lahko lažje vzpostavili dobro vez z našim dojenčkom. Sprejmimo to, kje smo, namesto, da bi si očitali, da nismo tam, kjer bi po našem mogli biti.
• Drugi hormoni, drugačni mi: možnost, da vse čutimo še bolj intenzivno kot prej. Pozor v primeru osamljenosti in poporodne depresije - iskanje pomoči!!!
• To, da smo prisotni tu in zdaj ter da imamo občutek, da delamo prav, ne dolgujemo samo sebi, ampak tudi otroku.

6. VEDENJE: VSE VEDENJE JE KOMUNIKACIJA

• Otrok nas bo posnemal, če ne zdaj, pa pozneje.
• Namesto, da otrokovo vedenje delimo na dobre in slabe dele, si razvozlajmo, kaj nam otrok sporoča.
• Pojdimo z roko v roki, s tem kar deluje v sedanjosti (če je trenutno edini način, da se naspimo, tako da smo vsi člani družine nabasani v eni postelji, storimo to. Naspimo se. Prišel bo čas, ko otroci sami ne bodo več želeli spati z nami.)
• Otrok je sposoben dobrega oziroma primernega vedenja, ko: je zmožen prenašati frustracije, je fleksibilen, je zmožen reševati težave in je zmožen videti ter čutiti z vidika drugih ljudi. Seveda pa vodimo mi s svojim zgledom - tudi mi moramo imeti osvojene te veščine.
• Največ frustracij se pri otrocih pojavi pred prestopi različnih razvojnih obdobij.
• Kaj pa pomeni otrokovo trenutno neprimerno vedenje? Bodimo opazovalci in opazujmo, kdaj pride do takega vedenja. Postavimo se v vlogo otroka, glejmo na dogodek iz njihovih oči. Pomaga lahko tudi to, da otroku predlagamo drugačno vedenje (z besednim izražanjem občutkov).
• Ko se otrok neprimerno vede, ker išče pozornost - recimo mu naj raje prosi za pozornost.
• Če mislimo, da se otrok neprimerno vede in manipulira - malčki nimajo veščin, da bi delovali zlonamerno ali naklepno. So takšni, kakršni pač so. Potrebujejo pomoč, da ugotovijo, kaj želijo.
• Otroci ne vedo, kako nam stopijo na živce-včasih še nimajo besed, da povedjo, kaj jih teži.
• Kadar se nam zdi, da otrokovega vedenja res ne moremo obvladovati in z njim shajati, je smiselno vprašati tudi za strokovno pomoč oziroma mnenje strokovnjakov.
• Otrokovo vedenje lahko usmerjamo na tri načine: strogost, popustljivost in sodelovanje.
• Pri metodi sodelovanja (demokratična vzgoja): opredelimo problem tako, da opredelimo sebe. Poiščimo občutke za nekim vedenjem. Priznajmo ta čustva. Skupaj z otrokom poiščimo rešitev. Zastavljeno izpeljimo in po potrebi ponovimo te korake. Ne ocenjujmo in ne obsojajmo otroka ampak njegovo vedenje!
• Problem trme - ponudimo objem, ostanimo v otrokovi bližini, pokažimo, da nam je mar za njihove občutke in ne pustimo, da preplavijo tudi nas. Včasih ga je potrebno umakniti iz dane situacije in mu to tudi pojasnimo z besedami. Opazujmo prožilce trmastega vedenja.
• Laganje - ugotoviti je potrebno zakaj laže, namesto, da bi se na to odzvali. Ali gre za razvojno obdobje? Ali posnema nas? Ustvarja svoj zasebni prostor? Ali laže, da bi sporočil občutke in se izognil kazni? Meje: opredelimo sebe, ne otroka.
• Meje postavljajmo umirjeno, prijazno, odločno. Naredimo kar smo rekli in bodimo dosledni! Mej ne izražajmo negativno (Po stenah ne rišemo, rišemo pa na papir. Izvoli. NAMESTO Ne riši po steni!)
• Opredelimo sebe in kako se počutimo: “Ta glasba je zame preglasna. Želim, da jo stišaš.” NAMESTO “Glasbo imaš preveč naglas. Stišaj jo, prosim.”
• Ne izmišljujmo si razlogov za meje, bodimo iskreni do otrok.