Dandanes opažam, da se starši na vse moči trudijo, da njihovim otrokom ne bi bilo dolgčas, pa da ne bi bili sami in počeli »neumnosti«. Na začetku šolskega leta staršem iz vseh strani ponujajo 1001 dejavnost, s katerimi lahko zapolnijo otrokov urnik. Seveda je vse v želji, da bi se otrok čim več naučil in pridobil nova znanja in izkušnje, da bi bil v družbi vrstnikov. To je seveda zelo pozitivna stvar interesnih dejavnosti, vendar pa ne smemo pozabiti na to, da za vsako stvar obstaja meja.

"Dolgčas prihaja od znotraj"

Včasih smo prišli iz šole, (sami) naredili domačo nalogo in kar se je dalo hitro šli ven, na dvorišče, igrišče in se tam igrali do večerje. »Odnos« do dolgčasa je bil drugačen, predvsem pa je bil način igranja drugačen. Otroci imajo danes toliko obšolskih dejavnosti, med katerimi mrzlično divjajo celo šolsko leto. Doma imajo polne police in skladovnice igrač, knjig, sestavljank, iger, filmov, glasbe, revij, pripomočkov za ustvarjanje... Računalnikov, mobitelov, družabnih omrežij, e-knjig, iPodov, iPadov, iPhoneov in drugih napravic s 24-urno priklopljenostjo na internet sploh ne bom omenjala. In ti otroci se dolgočasijo? Menim, da so močno prezasičeni z vsem, kar jih obdaja; s stvarmi, informacijami, dražljaji (običajno takšnimi napačne vrste, ki le očarajo čute, ne nasitijo pa duše ali intelekta). Zadnja stvar, ki bi jo današnji otroci rabili, je še več dejavnosti, še več časa proč od družine in še več norih urnikov.  Otroci potrebujejo čas zase!

Čas zase je predvsem čas, ki ga otrok uporabi za to, da se uči sam zamotiti ali sprostiti brez pomoči in posebnih spodbud staršev, sorojencev, prijateljev ali varuhov. »Gre za ključen vidik razvoja k samostojnosti. Študije celo kažejo, da se otroci, ki znajo zapolniti čas, ko so sami, le redko počutijo izolirane ali osamljene. Namesto tega se naučijo biti zadovoljni v vsakršni situaciji in se resnično zabavajo ob tem, da ustvarjalno izkoristijo dani trenutek.«

Pojavlja se tudi ne tako redek primer, ko starši prevzemajo vlogo dežurnih prijateljev. A stalno zabavanje in animiranje naših otrok ni brez posledic. Vloga stalno navzočih prijateljev za igro, v katero zdrsnejo mnogi starši, je lahko škodljiva. Pravzaprav nekateri pedagogi menijo, da je sorodna razvajanju otrok z materialnimi dobrinami.

»S tem, ko zapolnimo vsako otrokovo budno minuto s športom ali zgolj z nudenjem družbe, tvegamo okrnitev njegove samozadostnosti in tudi njegove domišljije. Tvegamo, da bomo vzgojili otroka, ki bo vedno iskal pomoč.« (Peggy Drexler)

Nekateri starši želijo otroke na ta način zaščititi pred osamljenostjo. A tudi v tem past. Če otrok težko sklepa prijateljstva, rešitev ni v tem, da jih nadomestijo starši. Če vstopite na mesto prijateljev za igro, otroku preprečite, da bi razvijal sposobnosti, ki jih potrebuje za to, da bi šel ven, med otroke in se z njimi spoprijateljil. S tem še dodatno omejite njegovo zmožnost povezovanja z vrstniki.

Peggy Drexler v enem od svojih člankov zaključi z besedami: »Resnično življenje ni ena sama zabava ali dan na poletnem taboru. Resnično življenje vključuje tudi čas zastoja in čas, ko si sam. Če boste otroka že zgodaj seznanili z možnostjo preživljanja časa s samim seboj – in kako se ob tem imeti lepo – mu bo to pomagalo, da bo postal boljša družba za druge in bo znal bolje živeti svoje odnose s prijatelji in z vami. Odrasel bo v človeka, ki zna biti srečen, ko je sam ali ko je z drugimi. Mar ni to cilj?«

Katja K.