Večina otrok rada riše in ustvarja »čičke in čačke«. Sami včasih ne vedo, kaj le-te pomenijo, njihove risbe imajo lahko več pomenov in zgodb. Otrok naj bi z risbo sporočal, kaj mu je všeč, kaj je nanj vplivalo v zadnjem obdobju oz. kaj se dogaja v njegovem življenju. Z risbo in barvami nam pove kako čustvuje, kako se počuti nasploh v okolju /družbi. V risbo vključi vse tisto, česar z besedami ne zna ali ne zmore.

Veliko psihologov, otroških psihoanalitikov in terapevtov je že raziskovalo kaj pomenijo barve v otrokovi risbi (kaj otrok z njimi izraža, kaj povedo o njem in kdaj jih začne namensko uporabljati), kaj pomenijo na risbi poudarjeni določeni deli telesa in pomembnost pozicije elementov na risbi.

Zbrani odgovori so staršem in pedagogom v pomoč, da bi lažje oziroma bolje razumeli otroka in njegov svet, ki ga izraža skozi risbo. Vsekakor pa moramo imeti v mislih to, da se vsak otrok izraža na drugačen način in ni nujno, da lahko navedene ugotovitve povezujemo z vsakim posameznikom.

Potreba po risanju je pri otroku tako razvita kot potreba po igri, gibanju in govoru. Risba je odraz otrokovega življenja – njegove temperamentne odzivnosti, osebnostnih značilnosti, predstavljivosti, predvsem pa čustvenega dojemanja okolja, ki ga obdaja in del katerega je ter njegovih sposobnosti opazovanja, ki odkriva njegovo intelektualno raven in interese (Videčnik, 2001).

Razvoj otroške risbe poteka po razvojnih stopnjah oziroma obdobjih, ki so hierarhično organizirana in univerzalna. Le-ta so: obdobje čečkanja, obdobje glavonožcev in pred-shematska (simbolna) stopnja, shematska pod-stopnja (vizualni realizem), realistična stopnja, stopnja zrelega risanja.

UPORABA BARV

Raziskave kažejo (Feming, 2008), da otrok uporablja barvo za like, ki mu predstavljajo ljudi, družino, živali, ljudje, ki mu niso pri srcu, bodo precej manj barviti. Velja prepričanje, da modra barva asociira na mir, ravnotežje in zaščito, v otroških risbah pa jo povezujemo s potrebo po druženju. Rdeča barva je strastna in močna, pretirano uporabo le-te pa lahko razumemo kot znak nemira, strahu, in agresije. Zelena je polna optimizma in se jo asociira z upanjem, skrivanjem emocij in introvertiranostjo. Otroci, ki uporabljajo rumeno barvo so se izkazali za navdušence, odprte in emocionalne, lahko pa predstavlja tudi ljubosumje in nesigurnost. Črna je v naši kulturi barva tesnobe, strahu, starosti, smrti... Če otrok pretirano uporablja črno barvo je mogoče nesrečen, depresiven ali pa ga je strah nečesa. Če prevladuje siva pa lahko to pomeni pretirane higienske zahteve. Vijolična barva je priljubljena med otroci, ki so umirjeni ter zlahka prenašajo ljudi in spremembe v svojem okolju.

Kljub vsemu se je potrebno zavedati, da imajo otroci obdobja priljubljene barve in so lahko sončki modri/roza, drevesa rdeča in morje zeleno.

Prof. dr. Ljubica Marjanovič Umek, razvojna psihologinja, pravi: »Barv realistično praviloma zelo pogosto še ne uporabljajo vsaj tja do 5. leta, ker jim posnemanje realnosti ni ključnega pomena pri likovnem izražanju. Npr. sonce bodo narisali, četudi nimajo rumene barve, če so se odločili, da ga bodo imeli na risbi. Trava je lahko modra, ker jim je pomembno to, da se otroci igrajo na travi in "se imajo fino" in ne to, ali so barve "pravilne", ali je razporeditev v prostoru ustrezna in pravilna in ali so pravilna razmerja med liki (velikost, prikrivanja ...) itn.«

ELEMENTI RISBE

Nekateri elementi so lahko povezani z otroškimi strahovi (živali, predmeti, ljudje). Najlažje boste ocenili svojega otroka tako, da naredite »test«, ki se imenuje: hiša-drevo-človek. Ta test je uvedel John Buck in se ga lahko uporabi pri otrocih nad 3 letom starosti. Vzemite barvice in papir, otrok naj nariše hišo, na drugem papirju drevo na tretjem pa osebo. Nato sledi analiza:

• Osnovni detajli niso zaznavni: očiten pokazatelj nečesa slabega, slaba izkušnja
• Risba na dnu papirja: nesigurnost
• Zelo svetla risba: nesigurnost, strah pred porazom
• Močna risba: napetost
• Natančna risba: obsesivno kompulzivna tendenca
• Senčenje: zaskrbljenost

Hiša:

• Mala hiša: občutek odbijanja in nezaželenosti
• Brez vrat: nedostopnost do drugih
• Velika vrata: socialno dostopen otrok
• Mala vrata. Nezadostnost, otrok, ki nerad dopušča stik s samim sabo
• Zaprta okna, rulete: defenzivne introvertiran značaj
• Polno oken: želja za kontaktom

Drevo:

• Češnja: češnje so najpogosteje narisane pri osebah, ki so noseče ali želijo otoke
• Padajoče češnje: občutek nesprejemanja
• Malo drevo: odvisnost od matere, občutek izoliranosti in nezmožnosti
• Veliko drevo: potreba za dominacijo
• Na vrhu hriba: superiornost, izolacija
• Pretirane korenine: nesigurnost

Človek:

• Glava: področje inteligence in kontrole
• Pretirana brada: potreba dominacije
• Premajhna brada: občutek nemoči
• Pretirana ušesa: občutljiv na kritike
• Zaprte oči: nagnjenost k izogibanju pred negativnimi kritikami
• Pretiran obraz: pretirana skrb za sebe
• Veliki zobje: agresivnost
• Velikost ramen: občutek moči
• Kvadratna ramena: obrambna drža
• Roke: osnovna potreba po obrambi, medčloveški odnosi, kontakt z okoljem
• Prekrižane roke: sumničavost, sovraštvo

ZANIMIVOSTI

• Risanje ima lahko velik pospeševalen vpliv na otrokov priklic, saj se otroci spomnijo dvakrat toliko v primerjavi s tistimi otroci, ki si ne pomagajo s sliko.
• Risanje pozitivno vpliva na priklic dogodkov, ki so enkratni / redki, zanimivi ali čustveno obarvani, nima pa vpliva na rutinske dogodke ali za izolirane informacije, ki niso del zgodbe ali dogodka.
• Risanje ima lahko pozitiven vpliva na priklic tudi za eno leto stare dogodke, vendar ne olajša priklica za vse vrste informacij – pomembno vpliva na priklic predmetov, dokazi niso dosledni na področju dejanj, ljudi, barv, govora in počutja otroka po dogodku.

VIRI IN LITERATURA

• http://druzina.enaa.com/Otroci/Igra/Kaj-nam-povedo-otroske-risbe.html
• Feming, K. K. (2008). What are they telling us? http://files.eric.ed.gov/fulltext/ED502210.pdf
• Videčnik, M. (2001). Diagnostika emocij pri otrocih: risba predšolskega otroka kot psihodiagnostično sredstvo ter barvna simbolizacija emocij (neobjavljeno magistrsko delo). Ljubljana: Univerza v Ljubljani: Filozofska fakulteta; Oddelek za psihologijo.

Katja K.